KRITIKE

Zoran Kržišnik, 1965
Tone Svetina, 1980
Zoran Kržišnik, 1980
Todo Kurtovič, 1982
Zoran Kržišnik, 1986
Vlado Sagadin, 1995
Zoran Kržišnik, 1999
Nelida Nemec, 2003
Milček Komelj, 2004

dr. Zoran Kržišnik, 1965

Ob vulkaničnem snovanju močne, izvirne, prvobitne, in prav nič zadržane umetniške osebnosti se šele zavemo, kako tesni sta steza in jasa, ki smo ju utrli z našo civilizacijo. Kako malo prostora smo z njo pokrili; koliko živih žil smo podvezali, koliko živcev zatrli, da smo ustvarili kotiček človeške urejenosti. Kotiček, ki ga lahko pregledamo, premerimo in prevrednotimo. Kotiček, v katerega dogovorjenih omejitvah, zakonih in običajih se počutimo doma.

Vse onkraj je za nas kaos, tipanje v neznano, grozljivi privid neuresničenih in zato za nas "neresničnih" možnosti. Zavemo se, kako so besede našega jezika res samo ohlapni simboli in kako nas puščajo na cedilu, brž ko skušamo z njimi zajeti nekaj, kar sega preko sveta naših izkušenj ali je zunaj miselnih krogov, ki smo jih priznali za sestavni del svojega bivanja. Kako se nas poloti nelagodnost, ker nam je zmanjkalo preciznih mer in uteži civiliziranega obstoja in smo se znašli na prapočetku novega sveta, v katerega lahko umetniku sledimo samo z instinktom.

Jaki je tak vulkaničen ustvarjalec novega sveta. Iz čudovito nedotaknjenega, silnega in kaotičnega jedra bivanja bruha na dan barve, oblike, čustva, pomene. Element časa, kakor ga ni: vse tisto, kar klasificira naša vednost kot zaporedno, kot razne faze razvoja, živi pri njem istočasno, da, še več, mimo razvojnih oblik preteklosti upošteva kot resnične tudi možnosti prihodnosti. Zato je v njegovih figurah tako pogosto zajeto vse troje: rast, zrelo bivanje in razkroj. In zato smo tolikokrat v zadregi, če skušamo odgovoriti na tisto osnovno vprašanje, ki ga hote ali nehote zastavljamo pred vsako umetnino: ali pritrjuje življenju ali ga zanikuje, kje med nebom in peklom je njeno mesto.

Jaki kot ustvarjalec življenju nedvomno pritrjuje. Znal je ohraniti nedotaknjeno navdušenje nad njegovimi možnostmi, na vse strani odprto pripravljenost, sprejemati vtise in dojme kakršne koli vrste in intenzivnosti. Nedvomno ga spet in spet inspirirajo predmeti in forme materialnega sveta: tako rekoč nezmožen je prezreti karkoli.

Svojevrstne oblike rečnega kamenja, napol strohneli kosi lesa, pozabljenje lupine školjk, da, kupi snega pred njegovim improviziranim ateljejem, so njegovim očem živa radost in njegovim rokam predmet obdelave.

Zakaj Jaki gleda z rokami, videti se pravi zanj predelati, okrasiti, poudariti, izraziti. Svoje energije nezadržno razsipava na vse strani; še tako pedanten umetnostni zgodovinar ne bo nikoli zmožen zbrati, zajeti ali tudi samo registrirati vsega Jakijevega "opusa".

Toda navdihujejo ga tudi besede, preproste besede o velikih čustvih. Čustvena podstat človeškega bivanja živi v njegovih delih v vsej prvobitni moči in sijaju, povsem nenačeta od skepse stoletij civilizacije. Če mu pomeni čudni svet radost, praznik našega obstoja, mu vsa čustvenost govori o njegovem tragičnem smislu.

Pretresen stoji pred bolečino, minevanjem, smrtjo. Trpljenje kreature mu iztiska krike barv in oblik, spačene krče črt. Herojstvo mu navdihuje vznesene himne barvnih ploskev in dekorativnega vitičja, toda hkrati občuti tudi za njim prvobitno grozo in trpljenje, ki ju mora človek vsakič znova premagati in zatreti, da je zmožen herojskih dejanj.

Čutni in čustveni svet skupaj je za Jakija mogočni tok življenja, ki ga mora umetnik loviti, ga sproti prestrezati v vsej njegovi raznolikosti, v vsem, kar je in bi lahko bil, kar v njem vidi in sluti. Zavestno in podzavestno, sanje in resničnost, obstoj in minevanje, preteklost in prihodnost, so za Jakija v tem toku enakovredni, oblikuje jih kot mu sproti prihajajo v občutek in pod roke, v kamnu, grafiki, s črtalom na papir, z nožem na les, z voskom in čopičem, iglo in peresom.

Pri tem je obdržal izrazito distanco do črk kot znakov za glasove, do njihovega spleta v zapisane besede. Z osuplostjo, ki jo poznajo otroci in geniji, odkriva vsak trenutek znova prastaro človeško odkritje, da lahko z združevanjem grafičnih simbolov prenašamo k soljudem vsebino svojih misli in občutkov.

Za Jakija je ta prenos vselej posreden, neprimerno posrednejši kot, denimo, sporočilo samih njegovih slik ali grafik. Zmerom se tipaje približa črki, jo preizkusi najprej po njeni dekorativni, zatrto čustveni vrednosti, preden zaupa njeni sposobnosti za intelektualno sporazumevanje.

Zato črke, številke, besede v njegovih risbah, grafikah in slikah tako rade obstanejo na pol poti, zažive kot čista dekoracija, ali samo nakažejo tipajočo pot, po kateri vdira v nagonsko Jakijevo umetnost intelektualni element.

Zakaj kot bi radi ostali pri prvotni prispodobi vulkana, kot nas Jakijeva umetnost spet in spet spominja na po naših pojmih nekontrolirano snovanje narave, je vendarle res, da je celo v najbolj sproščenih, najbolj spontanih Jakijevih umetninah čutiti notranji red in gradnjo. Ponekod komaj zaznavno; drugod tako močno, da postane, denimo, simetrija, oblikovalni princip vsega grafičnega lista ali slike. Gradi okvirje; uravnoveša v njih ploskve; rast se upogne, predmet se zlomi pod ukazi kompozicijskih načel. Občutek za mero, ki je osnoven pri vsakem uravnovešanju, prihaja v kompozicijah tega tako "nezmernega" umetnika izrazito na dan.

Toda vrnimo se k virom umetnikove inspiracije: mogočen, četudi težko odgonetljiv vir je nedvomno vsa razkošna zakladnica umetniške preteklosti človeštva. Pri umetniku, ki je v tolikšni meri samorastnik (kratkotrajno študijsko obdobje meri pri Hapu Grieshaberju mu je nemara razčistilo nekatere pojme, verjetno pa mu je - kot pač vse na svetu - predvsem odprlo še nekatere nepredvidene steze v nove ustvarjalne pustolovščine), je težko reči, kdaj, kje, kako, po kateri plati in v kakšni interpretaciji se je srečal z umetnostno dediščino, kaj je v resnici videl, kaj pa je privrelo neposredno iz njega samega, kot je pač pred stoletji, pred tisočletji nemara, privrelo iz drugih umetnikov in njihovega umetniškega bistva.

Za nas, ki bi nadvse radi položili na njegovo umetnost vatel vplivov, šol in smeri, so v Jakijevih delih očiti sledovi risb jamskega človeka prav kot stilizmi irskih iluministov, dediščina starega Egipta in Asirije, bizantinskih in ruskih ikon in perzijskih miniatur - pa hlebinske šole in tradicije naših slikarjev in slikark, znamenj in panjskih končnic, ki se nam jih še ni posrečilo potisniti pod skupni klobuk "šole". Njegova fantazija, ki so ji "življenje" tudi sanjske vizije in strahovi nočnih mor, se zna zdaj pa zdaj čudovito razigrati v pravzaprav strogo obličnem okviru pravljičnega sveta.

Pod rokami mu zrastejo čipkasti gradovi z nemnožico čuječih oken, zastave vihrajo in pričajo, da se je dobri kralj vrnil, petelin na strehi se obrača po vetru in lovi svoj lastni rep, džini in demoni s trobentami oznanjajo rojstvo princese. Ali pa se mu priplete zgodba o napol dekletu napol kači, nesrečni Veroniki z Malega gradu, vidi jo v vid zavajajočih labirintih kretske ali mikenske kulture, med pravljičnimi pošastmi otroške fantazije in nežnimi šivi pridnih vezilj.

Ali pa seže proč od otroške bajke v sredo orientalskega pravljičnega pletenja za odrasle, v tisti kruti svet, kjer se iz najprvobitnejših človeških nagonov in strasti porajajo miti. Tukaj prepoznava polživali-polljudi junaških pesmi, ki poveličujejo slavo zmagovalca z ustvarjanjem predimenzioniranega nasprotnika, hkrati pa govore o nekaterih najbolj preprostih in najteže izraznih resnicah fizičnega obračunavanja med bitji tega sveta: o intimni zraslosti konja in jezdeca v trenutku napada, o tem, kako zmagata nad vsem svetom in vržeta vesolje s tečajev tisti hip, ko se nasprotnik valja v prahu na tleh, o rani in smrti, ob kateri ugasne sonce in ki spremeni urejene oblike sveta v sence pošastnih prividov.

Človek - žival - bolečina. Spet in spet, zdaj z nežno zlato peno pred zlatim ozadjem, zdaj z mrežo vbodov in prepletajočih se belih niti pred črno neskončnostjo, rasejo pred nami te figure, ta simbolični preplet. Dekorativne, dvodimenzionalne, "odtujene" kolikor hote posnemajo tehnike izraznih načinov, ki nikakor niso slikarski, zložene iz raznorodnih elementov, zajemajoče iz živega in neživega sveta in iz blodnih mehurjev polnočne fantazije, a spet in spet zadevajoče naravnost v neki občutljivi živec naše notranjosti, v nekontrolirano jedro naših atavističnih strahov in nočnih mor.

Potem nas - spet v drugem ciklu - presunejo velike gladke ploskve, zložne gube in mirna, skoraj ikonska monumentalnost Jakijevih starcev in vdov. Spet je vzgib bolečina, a njen izraz tako rekoč do nespoznavnosti drugačen, zajet v veliko kretnjo, kontrolirano človeški.

Obe skrajnosti Jakijevega ustvarjanja - nemirno gibanje, stotine migetajočih črt, spletajočih in razpletajočih tisočev prividov, in skrepenelo mirovanje, občutek, da je odpadla vrhnja plast in nam je dano videti okamenino daljnega življenja - se znata najti in prepletati na istem listu.

Niti mu niso tuji učinki senčnega gledališča ali mehki prehodi kitajske risbe s tušem, niti čarovnije modernih nadrealistov. In tudi ironija mu nikakor ni daleč: v ploski praznoti činov, grbov in odlikovanj, znamenj vladarskih časti, ki jih potisne v grabežljive kremplje spak, je umetnikova ironična kritika družbe in sveta, ki jih priznava in se poganja za takimi slepili. Prav kot ima tudi svojo boševsko plat, ko se zamisli v rast vsega živega iz smrti drugih, in v to, kako je uničevanje in použivanje drug drugega, zakon našega obstoja.

Ob Jakiju so kritiki ponovno povedali ne samo, da je samorastnik, temveč tudi, da ustvarja zunaj vseh znanih šol in smeri, v svetu, ki ga je ustvaril sam zase. In še, da je s svojim ustvarjanjem dokazal, kako slikarske možnosti nimajo meja.

To je vsaj deloma res. Vsi Jakijevi poskusi, da bi se vključil v katero koli strujo ali smer - in takih poskusov je nekaj bilo; posebno so ga privlačili "naivni" - so pokazali samo, da zunanje discipline ne prenaša, da je zanj podrejanje notranjim zahtevam šol ravno toliko kot omejevanje in zatiranje svoje ustvarjalnosti.

Seveda so to samo dosedanje izkušnje; lahko da bodo leta zorenja prinesla Jakiju nova spoznanja. Važnejše kot vse to je za nas ugotoviti izredno raznoličnost Jakijevih form, njegove svojevrstne tehnike in nenavadno barvno skalo. Že iz samega črno-belega kontrasta zna izvabiti barvne učinke; toda rajši ga obogati še z nakazanimi barvnimi odtenki.

Na drugih listih naravnost pljusknejo čez ploskev na videz neukročene mavrične barve, v katerih se fantastični obrisi stalaktitov, stalagmitov, človeških, živalskih, rastlinskih form in čistih kristalov, srečavajo kot v razviharjenem prazniku strasti in nagonov. In spet drugod je isto obilje form in znakov zamrznilo v negibnosti, ohromelo in okamenelo sredi živega poteka svojega spreminjanja in prerajanja in zastalo v pridušenih barvah, ubranih na en sam osnovni ton, iztanjšano variiran, skoraj neopazno kontrastiran, kot bi gledali na predmete skozi rahlo premikajoče se vodne plasti.

Vsakršen poskus, karakterizirati Jakijevo ustvarjanje, se skoraj nujno razdrobi v opisovanje posameznih faz in ciklov, ali, še rajši, posameznih posebno uspelih primerkov njegovega opusa. Premlad, prepoln ustvarjalnega zagona je, preveč slutimo v njem še možnosti razvoja in presenečenj, da bi si drznili tvegati zaključno besedo sodbe in opredelitve.

Eno je nesporno: njegovo delo je razgibano, ne samo po raznolikosti, temveč tudi po kvaliteti. Njegov razvoj je redkokdaj premočrten; veliko pogosteje se razvija v skokih, ki so prav dostikrat tudi komaj razumljivi skoki v stran. Pozna višine in nižine, odlične dosežke in tudi stranpota; ne pozna pa negotovosti in ustvarjalnih praznin, glodanja dvoma, ki bi mu zastavljala roko sredi ustvarjalnega zamaha.

In še nečesa ne pozna: del, ki bi nas pustila hladne ali indiferentne. Ta umetnost, ki nastaja tako očitno iz notranje nuje, iz bruhajočega ognja neugnanega temperamenta, iz žil in srca, nas prisili k intenzivnemu dojemanju, k temu, da v hipu reagiramo z najglobljimi sloji svojega bistva, tistimi, ki se za zdaj še odtezajo kontroli razuma.

Na vrh

Tone Svetina, 1980

Nekateri menijo, da Jaki najmočneje deluje na gledalca v barvnih slikah zato, ker z nenavadno kombinacijo močnih barv s sijočimi odtenki najlaže podaja konflikte čustev, nagonov in strasti z razumom. Estetski vtis je poudarjen še s skrivnostjo sporočila v prikritih simbolih, vkomponiranih v te razpoloženjske kompozicije.

Mnogi likovni strokovnjaki menijo, da je Jaki najizvirnejši, čitljiv in najmočnejši v risbi. Res se moramo, če hočemo globlje spoznati ustvarjalni navdih in namero tega nadvse zanimivega slikarja, fantasta in nadrealista svetovnih razsežnosti, če hočemo uzreti genezo in doumeti sporočilo, ki nam ga o življenju daje s posebno govorico osebnih in splošnih simbolov, poglobiti v njegovo originalno risbo in mnogotere grafične cikluse, ki nam že dajejo slutiti gigantsko moč, vesoljno širino in problematiko tega ustvarjalca.

Mnogi naši in tuji kritiki ter nekateri slikarski kolegi občudujejo trdnost in dovršenost Jakijeve risbe, kakovost izdelave in tudi vsebino sporočila. Njegova risba je izredno fina, včasih kot s pajkovo mrežo stkana podoba sveta,kot dragocena čipka, kot zaris v kovino, ki bi ga delali neznani mojstri kdove katere kulture v davnini.

Čeprav nekateri kritiki oporekajo Jakijevemu izrazu filozofski ali literarno-pripovedni namen v njegovi risbi ali grafiki, jim moram oporekati. Po mojem mnenju se motijo.

Res je, da Jaki zajema iz globokega vodnjaka podzavesti in prenaša na papir prvobitne impulze, predno pride do korektur zavesti. Res pa je tudi, da se za določene motive odloča povsem racionalno in jih tudi logično obdeluje v povsem razumljivo predstavo, ki je dovršena in do popolnosti obvladana.

Če sežemo nazaj, v slikarjevo otroštvo, v šolska leta in če verjamemo njegovim pripovedim o sebi, potem je bila risba tisto, kar je najprej vznemirilo mlado dušo in jo sililo k neustavljivemu izražanju in oblikovanju predstav o sebi in svetu.

Človek se navadno posveti umetnosti iz dveh temeljnih vzrokov: iz občutka bolečine, ki izvira iz strahu in tesnobe pred obdajajočim ga svetom, ali pa iz občutkov prekipevajočih moči in radosti nad življenjem. Včasih nastopa tudi kompenzacija zatrtih energij in čutenj ter razrešitev travm. Prastrah je vzrok upiranja nasilju in ogroženosti, ki lahko prihaja od znotraj ali od zunaj, volja do življenja pa oblikuje radosti nad ustvarjalno močjo lepote in svobode.

Jaki skuša v svoji prvotni fazi z odporom strahu in ogroženosti premagovati ovire in obenem manifestirati voljo do moči. Ustvarjanje ga prežarja kot kozmična strast, dela v transu in omotici, se osvobaja travme in usposablja v boju za obstoj s svojimi likovnimi stvaritvami.

Ko je Jaki kmalu po osvoboditvi po čudnem spletu okoliščin kot mladoletnik padel v zapor, ne da bi bil kriv, ga je usoda zaznamovala s travmatičnimi doživetji, ki so dolgo dominirala v njegovi podzavesti. Celo potem, ko je bilo vse mimo, razrešeno in urejeno, so še vedno delovali vtisi, ki jih bo zaslediti pri njem najbrž do konca ustvarjalne mrzlice.

V teh nenavadnih življenjskih okoliščinah se je srečal in tudi obremenil z usodami ljudi, ki jih je vojna vihra neusmiljeno vrgla kot morje školjke ob čeri, jih razbila na kosce in jih vsak dan uničevala. Tu se je v mladem, življenja željnem človeku, prebudil prastrah, konflikt s krivičnim svetom, z zgodovino, z družbo in njenimi krči. Osebno pa se mu je porodila velika energija in odpor proti zli volji in usodi, proti kateri je bil sprva nemočen, potem pa se upre, se začne braniti in vzpostavljati novo notranje ravnovesje z risbo.

Na zidove ječ, na katerih so bili še vidni znaki sporočil na smrt obsojenih med vojno, začne grebsti slike oz. risbe, sprva z nohti, dokler si jih ne izrabi do krvi, potem z žebljem, ki ga izpuli iz deske.

Tako grebe v belino zidu od svita do mraka čudne pošasti, jokajoče živali, prestrašene obraze in čudna znamenja. Vse te risbe so bile prepojene z nerazrešljivo napetostjo. Naposled so ga zalotili. Da bi ga ustavili, je bilo prepozno.

Rodil se je slikar, človek, ki ga je usoda vsega prežarila z željo, da se preda likovnemu izrazu, ki ga je zamenjal za moč besede ali zvoka. Rodil se je umetnik, ki je kasneje o sebi dejal: "Rodil sem se kot slikar. Če bi mi odsekali roki, bi slikal z nogama. Če bi mi odsekali nogi, kako drugače."

...

Sam sem imel priložnost spremljati takšen, lahko bi rekel nenadejani ustvarjalni proces risanja. Medtem ko sva v Milanu čakala na sprejem pri nekem italijanskem milijonarju in se je čakanje vleklo približno dve uri, je Jaki narisal dvanajst risb, v katerih je s črtami, ki prekrivajo druga drugo, ustvaril v belini povsem različne podobe iz svojega fantazijskega sveta.

Leta 1972 sva bila v Kölnu, kjer je Jaki pripravljal dela za razstavo in knjigo, ki naj bi jo izdal Günter Kausen, lastnik največje zbirke Jakijevih slik in grafik. Tu je nekajkrat prišlo do sporov zaradi nemogočih zahtev tega človeka. Po vsakem sporu ga je Jaki upodobil v fantastičnih risbah, tako, da je naglo na papirju odreagiral konflikt.

V dolgih letih sodelovanja z Jakijem in proučevanja njegovih del sem spoznal, da so najmočnejše problemske risbe in slike vedno nastajale v konfliktnih situacijah.

Njegove risbe in grafike mnogo bolje in pogosteje odražajo ne le njegove osebne konflikte s svetom, temveč tudi družbeno klimo kot celoto - absurdne pritiske industrijske civilizacije na posameznika, odtujitev, razna nasilja, vojno, moralni razpad in strah pred prihodnostjo.

Posebnega občudovanja so vredne miniaturne risbe ali grafike. V mikroskopski dodelanosti so celovite, enkratno estetske in obenem tudi izpovedne. V mislih imam grafični ciklus, ki ga je delal za serijo znamk, in izjemno dovršenost na zlatih novcih, narejenih v Švici.

Če je umetnost koncentrirana energija, je Jakijeva umetnost matematična kombinacija občutkov, volje, nagona in razuma, združenih v harmonično celoto in višjo resnico. Njegov duh teži vesoljskim razsežnostim ali pa se kristalizira v sebi, kar prej ali slej naznanja pot v smrt. To pa skuša premagovati z močjo volje, da bi se življenje nadaljevalo. Jaki skuša v svojih srečanjih s smrtjo, bolečino, trpljenjem in nesmislom dati življenju smisel s tem, da mu poje veliko hvalnico. Kadar upodablja tesnobo in grozo spričo nemoči nad usodo, izpoveduje veliko ljubezen in upanje. Rodil se je kot upornik in bojevnik, ki hoče spremeniti svet in ki še veruje v smisel svojega boja.

Deluje kot vsak umetnik, mislec ali politični reformator. Nenehno se bojuje s svetom, ker je doumel, da smisel človeškega boja ni v zmagi, marveč v boju.

Spopada se z demoni in z demoni modernega sveta, z nevidnim sovražnikom, s silami iz zaledja, z imaginarnim zlom ter trdi podobno, kot pravi Camus, da je smisel življenja v premagovanju absurda. Spopad z nevidnimi demoni, ki jih ilustrirajo pošasti, je pravzaprav podoben spopadom pračloveka z zvermi in neznanimi silami. Na stene votlin je pračlovek risal živali in tako obvladal svoj strah pred zlimi duhovi, preden je odšel na lov.

Moderni človek je danes podoben prvemu lovcu. Nebogljen je pred silami, ki jih ne razume, in pred negotovo prihodnostjo. Sodobnemu strahu, atomski katastrofi in nevarnosti uničenja z zastrupitvijo okolja postavlja Jaki kot protiutež vesoljsko oplojevanje, ki izžareva neuničljivost živega in duhovnega. Nenehno se bojuje s svetom, kjer je doumel, da nam to pomaga priti iz krize časa robotov, ko je človek postal žrtev in suženj standardizirane družbe kot njen standardizirani izdelek.

Danes je Jaki svetovno znan slikar, grafik in keramik. Fantast in nadrealist. Sprehajati se po Jakijevem slikarskem in grafičnem opusu pomeni bloditi po labirintih človekove podzavesti. Njegova ogromna in nenavadna produktivnost je osupljiva. Razložiti si tisoče barvnih slik in grafik, pa tudi skulptur in stenskih slik, v katere sta ujeta prekletstvo in veličastnost tisočletnih vzponov in padcev človeškega duha, ne terja od nas nič manjših naporov kot tavanje po Dantejevam peklu. To je breme in užitek hkrati, ki vleče vase vedno z enako močjo.

Na vrh

dr. Zoran Kržišnik, 1980

Jaki - to je petindvajset let ustvarjalnega spopada. Najprej s samim seboj: zakaj naj so podobe, ki se porajajo pod njegovimi rokami/očmi še tako blizu prvotnemu impulzu, nikoli ne uresničijo čisto tistega, kar je bilo hoteno, spoznano, kar je v mogočnem vzgonu privrelo iz notranjosti.

Treba je hiteti.
Treba je mrzlično loviti tisto edino, enkratno, neulovljivo, kar je tako resnično in nesporno, vseodrešujoče, vserazvezujoče, dokončno.
Zmeraj spet vstane kot varljiv privid, ki obeta odgovor na vse negotovosti, odrešitev vseh strahov, končno pomirjenje, veliko svetlobo, tišino, na katero se je mogoče nasloniti. In zmeraj spet se izmakne, uteče skozi neopazno razpoko, ki ji je ime potek časa in odpor materiala in veriga naključnosti, neogibno vdirajočih v umetnikovo prizadevanje, da bi ujel večnostno konstanto, samo notranjo strukturo razodetega.

Potem spopad z izraznimi sredstvi:

V njegovi uporabi je Jaki videti suveren, več, privošči si kar zapravljivo svobodo. Toda to je samo anarhično zanikovanje omejitev in pravil, ki so jih postavili drugi, samozavest avtodidakta, ki se zaveda, da mu talent in izkušnja ponujata veličastno število izraznih možnosti, in se načelno noče odreči nobeni, ki bi ga utegnila približati zastavljenemu cilju. Kakor narava, dela Jaki v kvantiteto. Pripravljen se je neštetokrat zapoditi v isto smer, vedno z istim ognjem, z vso angažiranostjo, poslušajoč ukaz svojega notranjega moram; pripravljen je napadati trdnjavo, ki hrani končni odgovor, z vseh strani, z vsemi sredstvi, saj je v vojni in ljubezni vse dovoljeno, in ta spopad je totalna vojna in je popolna, vseobvladujoča ljubezen.

Pri hkrati zagnani in trmasti vztrajnosti, s katero se skuša Jaki približati svojemu središču, pa nikakor ne zametuje uporabe tujih dognanj, kadar in koliko mu lahko služijo. Njegov opus, ki se pogledu ponuja žal okrnjen, saj je veliko Jakijevih del nedosegljivih, zgubljenih ali tudi uničenih, kaže vrsto sorodnosti po izbiri in je zmerom spet zavajal kritike, da so posamezna njegova obdobja vklepali v oznake šol, pač pripominjajoč, da sega z nekaterimi elementi čez njihov rob.

Zgodnje Jakijevo snovanje so tuji in domači opazovalci prištevali k naivi, ker je tedaj preskušal elemente aditivne in ornamentalne ljudske umetnosti s preprostimi temeljnimi oblikami, se v veliki meri držal njene barvitosti in ustvarjal naivno perspektivične prostore. V času svojih prvih primorskih razstav je bil tašist, toda Grieshaber je brž ugotovil, da so njegove grafike "modernejše kot tašistične", ker "razkrivajo jugoslovansko vizijo", karkoli že to pomeni. Okoli leta 60, ko je kritika nekako soglasno ugotovila, da je Jaki "odkril svojo pot" in od ekspresivnega in konstruktivnega abstraktizma prešel k polabstraktni/polekspresionistični grozljivosti s krepko primesjo nadrealizma, se je ponujala primerjava s Chagallom - odkrivali so na Jakijevih slikah tudi chagalovske modrine in rdečine, zračnost plavajočih bitij, simbolične živalske akcente - toda v primerjavi z zasanjanim Rusom se je Jaki izkazal kot brez primere napadalnejši, trši, šokantnejši, bolj pripravljen na ugriz, brezkompromisnejši v svojem tragičnem občutju življenja, ki pa ga zmeraj spet napada njegova neugnobljiva vitalnost, radost njegovih čutov.

A predvsem se je tačas že dosledno vklenil v ploskev, se oprijel dveh dimenzij z obsedeno odločitvijo ladjelomca, ki noče ničesar vedeti o globinah pod površino svoje rešilne deske.

Te globine seveda neprenehno prodirajo na dan. Bolj kot se Jaki oprijema gladke, kot pološčene površine svojih del - vosek, ki ga uporablja pri svojih batikih, grebenkah, mu daje za to čudovite možnosti - irealnejše, prosojnejše ko so njegove barve, bolj grozljivo sega vanje šilasti vampirski zob, jim grozi zakrivljeni, srpasti krempelj, jih predira brezbrižno okrutno, uročno oko vsepričujočih globin, gospodarjev noči, utelešene grožnje.

Toda čeprav smo se s tem dotaknili motivov, ki se v Jakijevem ustvarjanju najpogosteje ponavljajo, nikakor, niti približno niso edini.

Sprehod skozi njegov opus kaže krajine - nekako nevoljne, ker je Jakiju zmerom odveč slikati tisto, kar neposredno vidiš - portrete, merjene z isto mero, kolikor gre za podajanje zunanje podobnosti, zato pa se s pravim užitkom zapodi v slikanje strukture kit in mišic pod kožo, da so obrazi razorani in razplasteni v skladu z njihovo notranjo sestavo - kaže na ironično prikazovanje ljudi/človeških sanj kot so Odlikovanec ali Nevesta - se ustavlja ob razgaljenem telesu prostitutk in riše akte, ki so taki, kot da so nastali nekje med Modiglianijem in Pacassom. Pri Jakiju je prav posebno težko ugotoviti, kdaj je prišel do kake rešitve povsem sam od sebe, po poti svojega notranjega videnja, in kdaj gre za - zavedno ali nezavedno - reproduciranje videnega, spoznanega, mimogrede sprejetega. Zakaj v zadnjih letih je Jaki ne samo veliko razstavljal po vsem svetu, temveč je tudi sam potoval s svojimi razstavami, potoval z odprtimi očmi, da mu gre danes pač še označba avtodidakta, nikakor pa ne več označba neizobraženega ali neinformiranega umetnika.

V tem pogledu njegovo nazarsko zatišje vara in je Jakijeva oddaljenost od sveta pravzaprav samo še priložnostna.

Na vrh

Todo Kurtovič, 1982

Kaj je tisto, kar ustvarjalca Jakija ... navdihuje v ustvarjanju? Ideja, čista ideja, razumljivo! Toda naš ustvarjalec je znal združiti svoj izrazit talent in čudežno energijo, ki ne pozna meja, energijo, za katero nekateri mislijo, da presega človeške moči. Vendar ti ljudje ne razumejo Jakijeve energije, jo razlagajo napačno - in je celo ne sprejemajo, ker je pač v posesti umetnika.

Nekateri mislijo, da je celo neskromnost. Naš Jaki odklanja skromnost, ki bi mu omejevala ustvarjalnost. Biti skromen pomeni v njegovem primeru ustvarjati mirno, brez hrupa, dajati v umetnosti sebe takega, kakršen je. To je hkrati element njegove svobode, to je obenem ugovor proti stari morali in etiki, sebičnosti in dvojnosti v človeku. To mu, poleg drugega, ustvarja veljavo, ki je sam ne išče, temveč prihaja in bo še prihajala sama po sebi, na videz kot nekaj spontanega, čeprav je bilo njegovo delo tisto, ki jo je že v naprej ustvarilo.

Tako ne moremo, tudi če bi hoteli, prezreti njegove vrednosti danes, še posebej pa ne moremo in ne smemo spregledati, kaj vsebuje takšna energija in kakšne neslutene možnosti nudi kot človekova ustvarjalnost v prihodnosti; prav po tem se prepozna združitev domišljije in realnih dosežkov. To se pri Jakiju prvenstveno odraža kot slutnja novega, še ne videnega, in prav to je tisto, kar pri njem posebno cenimo in tudi poudarjamo.

V delih Jakija se združujejo domišljija, realnost in slutnje, njegova dela jih izražajo ... to simbolično potrjuje tudi dejstvo, da nam prikazuje svoja dela sodobni, znamenit, Slovenec. Kakor da bi nam to že približalo prihodnost; kot da nam to govori na eni strani o izrazitih umetniških individualnostih, a hkrati o povezanosti celote ustvarjanja. Hkrati je to tudi dokaz povezanosti ljudi in narodov, tako v naši socialistični državi kot po vsem svetu. To je tudi tisto, kar nam odkriva delček socialistične vizije; programske vizije naše družbe, ki se ustvarja v raznih težavah že zato, ker smo družba prehodnega značaja.

Naša družba se tako danes kot se bo še v bližnji prihodnosti odpirala ob kontroverznih osebnih kakor splošnih vprašanjih. Zato se tudi pojavlja vse več problemov v tem prehodu in zaradi tega se javno mnenje v družbi vse bolj upira vsakršnemu monopolu, bodisi da bi bil vsebovan v nazorih in v direktni praksi stare družbe, bodisi da so to pojavi z druge strani našega razvoja.

Naš umetnik močno osebno in umetniško individualno v svojem izrazu prispeva v skrajni humani konsekvenci v boju proti temu in onemu. Vsekakor nas pritegujejo družbeni vidiki takega ustvarjanja in dela našega umetnika, še zlasti zato, ker razbijajo klišeje žanrske omejenosti, monotonijo, inercijo in blodnjo razuma, kar nam poskušajo nuditi vse od političnega sistema pa kar je še konservativnega in reakcionarnega. Znano je, kakšen je njihov cilj: zvezati človeka, ne mu dopustiti, da bi razvil svojo iniciativo, ki teži k socialističnemu in ustvarjalnemu konceptu družbe; vse to namreč odbija tako subjektivno kakor tudi objektivno pojavnost in nosilce omejenosti kot takšne. Zato želimo našemu umetniku vsestranski vzpon, poleg drugega tudi na tem področju ustvarjanja.

Pravijo, a v to verjamem tudi jaz, da bo prišel čas, ko bodo lahko ustvarjali v umetnosti, kamor seveda sodita tudi slikarstvo in kiparstvo, vsi ljudje. Dodajmo še to: ustvarjalnost bo postala osnovna karakteristika socialistične družbe. Takrat to, pravijo, ne bo poklic. Že sedanje zanimanje ljudi in njihovi poskusi v tej smeri nakazujejo take slutnje. Toda zdi se, in to je treba reči, da bodo talenti zablesteli šele takrat, ker jih bo mogoče jasno prepoznati; kakor posamezne zvezde najmočneje zasijejo med drugimi zvezdami; v temi so tudi iskre videti kakor zvezde.

Dela našega umetnika, tudi zaradi tega, ker se nahajajo v prostoru, kjer živi naš človek vsakodnevno, pomagajo pri našem splošnem vzponu, krepitvi volje po ustvarjanju, ko gledamo v prihodnost in stremimo po novih uspehih. Prav v tem obdobju je to posebno pomembno, saj razvijamo svoje ambicije, sile in moči za uresničitev našega programa. Raznolikost ustvarjanja, kar nam dokazujejo dela umetnika, nam govori tudi o možnostih tako človeka pri nas kakor v svetu; vse to prepričljivo govori tudi, da je mogoče neprestano krepiti sile, ki se borijo. V naših pogojih je to obenem zavesten in rodoljuben prispevek družbi, njenim narodom v velikem vrtincu socialističnega preroda, v času, ko se rešujejo mnoga njegova protislovja in se odstranja tkivo stare družbe. V času, ko je vsa ustvarjalna energija v spopadu z odtujenostjo, kar vpliva na človekovo duševnost in obnašanje, a zadržuje tudi dvojnost v njem.

Na vrh

dr. Zoran Kržišnik, 1986

Črno-bele, rdeče v raznih odtenkih ali tudi večbarvne - v svojevrstno zadržanih, skorajda pastelnih tonih, ki jih plemeniti blagi lesket volne - in enako raznolične po vladajočem kompozicijskem načelu, takšne se nam kažejo nove Jakijeve tapiserije.

Toda sicer z nezadržno ustvarjalno slo obdarjeni umetnik, se je pri njih pokazal sposoben tudi velike discipliniranosti, zgledno podrejajoč se zahtevam tkanja, upoštevajoč omejitve, ki jih narekujejo širina statev, debelina niti, križanje podloge in votka. Iz teh omejitev je napravil celo prednosti, ki so obrzdale njegovo nagnjenje k naknadnemu bogatenju in dodajanju in ga obvarovale vsake nekontroliranosti, tako da lahko štejemo te tapiserije kot nemara najbolj prečiščeni del Jakijevega ogromnega opusa, ne da bi pri tem trpela izvirnost njegovega ustvarjalnega navdiha.

Še več: prav na teh primerkih, kjer je umetnikova zamisel filtrirana skozi izvedbo tujih rok, postane razvidna izrazita samorodnost Jakijeve razvojne poti, ki ga je s povsem drugih izhodiščnih postavk pripeljala v kar neverjetno bližino najbolj aktualnih "novih divjakov", da se je v nekaterih delih skoraj zlil s tem tokom. "Brezčasnost", ki je od nekdaj odlikovala samoraslega umetnika, je dobila s tem trenutnim sovpadanjem novo potrditev, izkazala se je malodane kot preroška.

Z ikonografskega vidika smo v glavnem znova soočeni z Jakijevim bestiarijem. Živalske oblike, prepoznavne kot take, četudi v svojem sprepletu večinoma ne pripadajo nobeni živali našega treznega vsakdanjega sveta, temveč prihajajo iz globin nezavednega v nas, napol pravljične, napol demonične, se morajo pokoriti zdaj strogi kvadratasti mreži, kjer se umeščajo, tudi zvijajo in stiskajo v en sam, utesnjujoč prekat, zdaj spet v ljubko sproščeni igri ognjenih salamandrov segajo tja do roba slikovnega polja ali se celo samo deloma in za trenutek dvigajo iz žive gmote, ki jo je tapiserija iztrgala vsevdilj snujoči praosnovi življenja. Ne glede na te različnosti pa gre za nedvomno skladnejše, bolj skupinsko snovanje kartonov, ki so predloga tapiserij, gre, tako rekoč, za povezano pripoved, ki obsega ves tapiserijski cikel, pripoved, kajpada v smislu likovnega izražanja in jezika, ne literature.

V tej avtorjevi umiritvi, podreditvi tehniki, pripravljenosti, obravnavati posamezno predlogo s pogledom na prejšnjo in mislijo na prihodnjo, je nemara ena izmed novosti tega Jakijevega cikla, ki še zmeraj govori o izredni vitalnosti svojega ustvarjalca, a hkrati tudi o zrelem spoznanju, da se prava moč ne izkazuje v divjanju, temveč v čim popolnejši razrešitvi nalog v zastavljenem okvirju.

Jakijeve nove tapiserije se nam predstavljajo kot odlično delo vsestransko dozorelega ustvarjalca.

Na vrh

Vlado Sagadin, 1995

Umetnost Jožeta Horvata - Jakija je nepogrešljiv fragment v mozaični podobi povojne slovenske likovne ustvarjalnosti. Še več, je tudi eno najbolj originalnih in avtorsko prepoznavnih dejanj v širšem sodobnem umetnostnem prostoru. Koordinate razstavnih predstavitev Jakija od leta 1955 pa do danes so fascinantne. Več kot 250 razstav v galerijah na vseh kontinentih sveta.

Vračanje Jakija v deželo ob Muri je zatorej vedno razumljivo pomembno kulturološko dejanje in izjemno umetnostno doživetje. Tu se je zgodil prazačetek Jakijeve umetniške poti, ki so mu jo rojenice leta 1930 položile v zibko z zastrašujoče strogimi pogoji. Kako si sicer razložiti, da se mladi Horvatov Joži iz neuglednih socialnih predispozicij predmestnega proletarca mimo vseh protokolarnih ovir neizprosne akademske selekcije kot bajeslovni ptič feniks dvigne in v štirih desetletjih osvoji svet umetnosti od Rio de Janeira, New Yorka, Sao Paola pa mimo evropskih galerij vse tja do Tokija na daljnem vzhodu in do avstralskega Sydneya.

Izbruh nenavadno originalne, osebnostno neponovljive ustvarjalne energije mojstra Jakija je osupnil svet. Od renesanse sem ne poznamo tolikšne tehnološke raznovrstnosti, speče v enem samem umetniku. Zdi se, kot da je v umetniku Jakiju, v depoju njegove zavesti in podzavesti shranjeno vse bogastvo sodobnih likovnih izraznih možnosti.

In čeprav je Jakijevo osnovno izrazno sredstvo črta, gravura, občasno lavirana risba, torej grafika in je predvsem z njo osvojil svet, ni nepomembno, da je to svoje grafično govorico mojstrsko ljubkoval in razvijal v doslej še nevidenih ali redko videnih tehnoloških različicah od klasičnih odtiskovalnih in slikarskih tehnik do keramike, terakote, tapiserije, freske, grafike, batika, tapet, ročne izdelave papirja, vitražnega stekla, gravur v kovino, zlato in drugo. Dovolj dela za skupino slikarjev, grafikov in dizajnerjev, pa vendar je delo opravil Jaki kar sam. Kako je to zmogel?

Pustimo mitologijo ugibanja. Poskusne deskriptivne analize slikarjevega orjaškega opusa so doslej opravili že mnogi domači in tuji strokovnjaki, posebej odlična poznavalca Jakijeve umetnosti - dolgoletni generalni sekretar mednarodnega grafičnega bienala Zoran Kržišnik ter pisatelj in umetnik Tone Svetina.

Za uvod v pričujočo razstavo bodi zatorej dovolj le nekaj izhodiščnih misli:

Ikonografija likovne pripovedi Jakija slikarja vre iz njegove duhovne intime tako neposredno in vehementno, da skorajda ne trpi vmesnih korektur in tudi ne načrtnih dolgoveznih predpriprav, kar vse se v končnem izdelku kaže kot stoodstotna prepoznavnost avtorja.

Praviloma kritiško pripovednost Jakijeve podobe tke trenutni čustveno - miselni vzgib, ki poraja samodejno nastajajoče strukture in jih mi doživljamo kot groteskne simbolne variacije, kot neprekosljive improvizacije, himnično vznesene in tehnično očarljive.

Jaki nas pušča, da sami iščemo in odkrivamo užitke v labirintih njegove nadrealistične pripovedi in si ustvarjamo vsak svojo resnico. Osnovni naboj Jakijeve pripovednosti je univerzalna moralističnost, s katero biča, smeši in vizionarno preti, pa spet igrivo nastavlja mrežo rebusov, v katero naj se ujameta naša zvedavost in domišljija.

Brezno podzavesti, iz katerega dviga Jaki nove in nove grafične domislice, je arhaika, brezčasen domišljijski svet, ki ga v resnici nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo in ki je vendar nenehno prisoten v nas in okrog nas pojmi groza, stud, resnica, napuh, svoboda, nečimrnost, naivnost in dobrota od pamtiveka na vseveke.

Ni treba posebej poudarjati, kako aktualen je Jaki danes v tem apokaliptičnem času. Konflikt njegovih grozljivih prispodob z odrešujočo lepoto fantazije nas hkrati vznemirja in pomirja. Proži nenehne asociacije in skrbi za to, da se naš duh ne poleni, da se človečnost v človeku ne izniči. Minljivo realnost je Jakiju uspelo dvigniti v svet brezmejne zavesti, ki se svobodno sprehaja po čipkah umetnikove artistične perfekcije. Skratka, osrečuje nas.

Jakijevo življenjsko in likovno izkustvo se je izpopolnjevalo v središčih evropskega in svetovnega umetnostnega življenja. Leta 1959 v Karlsruhu - Nemčija, 1960 v Parizu, nato v Avstriji, Franciji, Italiji, Švici, Belgiji in v ZDA. Sodeloval je na pomembnih razstavah svetovne grafike (II. bienale v Parizu leta 1961, mednarodni grafični bianale v Ljubljani itd.).

Na vrh

dr. Zoran Kržišnik, 1999

Jaki je vulkaničen ustvarjalec. Iz čudovito nedotaknjenega, silnega in kaotičnega jedra bivanja bruha na dan barve, oblike, čustva, pomene. Element časa, kakor da ga ni: vse tisto, kar klasificira naša vednost kot zaporedno, kot razne faze razvoja, živi pri njem istočasno, da, še več, mimo razvojnih oblik preteklosti upošteva kot resnične tudi možnosti prihodnosti. Zato je v njegovih figurah tako pogosto zajeto vse troje: rast, zrelo bivanje in razkroj.

O Jakiju in njegovi umetnosti je bilo zapisanih veliko besed. Izkazalo se je, da so bili predali, v katerega so ga skušali strpati, nezadostni; pokazalo se je, da je v besede skoraj nemogoče zajeti širok razmik od zavestne trdote, nabitosti, neomahljivosti, do popustitve, prepuščanja na raznih ravneh, ki je likovna govorica njegovega doživljajskega in miselnega razpona; postalo je jasno, da gre pri nazarskem samorastniku za svojevoljno sintezo raznih stilov, ki se zna - v skladu z zahtevami predmeta upodabljanja - še sama v sebi menjavati. In da gre pri vsej eruptivnosti njegovega ustvarjanja za neko temeljno strukturo, temeljni načrt, ki ga posamezne risbe, slike, grafike, tapiserije ... izpolnjujejo in dopolnjujejo, da so posamezna dela z nekega vidika samo fragmenti veličastne celote. Ta se v njih razodeva po kosih, kakor so Jakijeve slike same pogosto v svojih okvirih brezbrežne, ko postane očitno, da ne vokvirjajo česa posamičnega, temveč so izsek iz neznane umetnine orjaških dimenzij, nabito polne vseh ustvarjalnih možnosti.

Jaki neutrudno in nobenemu znanemu slogu zavezan izvablja iz Niča svoj slikovni svet, poln demonov in demoničnih živali, ki od trenutka stvarjanja žive svoje lastno, prikrajšano življenje, saj so v svoji telesnosti včasih tako reducirani, da so sredi razvrtinčene, kipeče barve samo še krempelj, zob, oko - a vendar, čeprav komaj vidni, intenzivno navzoči. To so blodne luči razklenjene umetniške fantazije, ki zajema prav tako iz globinske psihologije kot s področja mitov in okultnega. In jakijevske postave iz pramočvirja človeškega segajo v našo na videz urejeno vsakdanjost in jo znova in znova relativirajo. Jaki kot občutljiv subjekt si skuša z njimi izpisati iz srca svoje tesnobe, boli razočaranja; a prividi vstajajo vedno znova, za enega odvrnjenega in ukročenega pride sedem novih.

In vendar Jaki kot ustvarjalec življenju nedvomno pritrjuje. Znal je ohraniti nedotaknjeno navdušenje nad njegovimi možnostmi, na vse strani odprto pripravljenost, sprejemati vtise in dojme kakršne koli vrste in intenzivnosti. Nedvomno ga spet in spet inspirirajo predmeti in forme materialnega sveta: tako rekoč nezmožen je, prezreti karkoli. Svojevrstne oblike rečnega kamenja, napol strohneli kosi lesa, pozabljene lupine školjk, da, kupi snega pred njegovim improviziranim ateljejem, so njegovim očem živa radost in njegovim rokam predmet obdelave. Zakaj Jaki gleda z rokami, videti se pravi zanje predelati, okrasiti, poudariti, izraziti.

Toda navdihujejo ga tudi besede, preproste besede o velikih čustvih. Čustvena podstat človeškega bivanja živi v njegovih delih v vsej prvobitni moči in sijaju, povsem nenačeta od skepse stoletij civilizacije. Če mu pomeni čutni svet radost, praznik našega obstoja, mu vsa čustvenost govori o njegovem tragičnem smislu. Pretresen stoji pred bolečino, minevanjem, smrtjo. Trpljenje kreature mu iztiska krike barv in oblik spačene krče črt. Herojstvo mu navdihuje vznesene himne barvnih ploskev in dekorativnega vitičja, toda hkrati občuti tudi za njim prvobitno grozo in trpljenje, ki ju mora človek vsakič znova premagati in zatreti, da je zmožen herojskih dejanj.

Čutni in čustveni svet skupaj je za Jakija mogočni tok življenja, ki ga mora umetnik loviti, ga sproti prestrezati v vsej njegovi raznolikosti, v vsem, kar je in bi lahko bil, kar v njem vidi in sluti. Zavestno in podzavestno, sanje in resničnost, obstoj in minevanje, preteklost in prihodnost, so za Jakija v tem toku enakovredni, oblikuje jih kot mu sproti prihajajo v občutek in pod roke, v kamnu, grafiki, s črtalom na papir, z nožem na les, z voskom in čopičem, iglo in peresom.

Jaki je najmočnejši v originalni risbi, katere neposrednost najzvesteje prenaša vročično prvinskost njegovega navdiha, oblikovanja prvega vzgona; in hkrati njegovo zagrizeno hotenje dominirati, potrditi se kot stvarnik, ki je vobličil notranjo napetost v zunanji izraz po svoji volji, si jo s tem podredil in jo podvrgel pravilom likovnosti, kakršna si postavlja sam. Izmed vseh likovnih zvrsti, v katerih se izraža, je Jaki v risbi najbolj vztrajen perfekcionist. Njegova risba je tanka in ostra, precizna in analitično detaljna. Na beli podlagi je obris jakijevske (fantastične?) zverine zmerom jasen in trden, varen in krepak, četudi se utegne nanj lepiti vrsta drobnih grafizmov. Pogostno gre za različno oblikovane bodice, v razne smeri agresivno naperjene iglice, ki naj ranijo napadalca, zavarujejo občutljivo notranjost.

Izredno fino, z neizčrpnim številom variacij je izdelana koža, to naše največje, najbolj zdrzljivo čutilo. Naj ponazarja dlake ali luske ali perje, zmeraj sestoji iz drobnih grafičnih enot, ki ustvarjajo zanimive ornamentalne vzorce, da je površina zbir silnic, ki potekajo v razne smeri, pa se med seboj prepletajo, prekrivajo, se pretapljajo druge v druge in ustvarjajo optično zelo bogato strukturo, razčlenjeno pogosto še z dodatnimi ploskvami drugotnih grafizmov, vzetih iz zakladnice narave ali kulture, ki prve "pokrivajo", da še okrepe odporno moč in obrambne možnosti, povečajo grožnjo ali razkrijejo ranljivost kreature, predvsem pa, da do kraja obvladajo likovno obdelavo površine, ki bi utegnila postati monotona. Ko je črta porajala črto, se je nagonskemu vzgibu pridružila temeljita refleksija, ki pa pri Jakiju ni filozofska ali literarno pripovedna, temveč likovna. Nekaj heraldičnega je v Jakijevih animalijah: v vsej svoji različnosti - ki pa je koherentna in dosledna in ne pozna ponavljanja - so avtorjev grb, razpoznavno znamenje njegove enkratnosti in priča moči. So tudi likovni znaki v pravem pomenu besede; predvsem pa so projekcija vesolja, pojmovanega kot prostorsko/časovna determinanta obstoja in kot zadnja realnost obstoja samega.

Na vrh

Nelida Nemec, 2003

Jože Horvat Jaki je ustvaril na tisoče del, se na svoji poti dotikal pekla in nebes, žel priznanja in poraze, veliko potoval, spoznaval, se učil in raziskoval, razstavljal, več v tujini kot doma in se po petih desetletjih neukročene ustvarjalne energije še vedno z veliko vnemo prepušča ustvarjalnemu hrepenenju, iskanju. Še vedno snuje. Še vedno išče odgovore na številna vprašanja, ki so ga gnala v nevidne horizonte sanjskih prividov; še vedno oživlja nove vizualizacije videnj in čutenj, ki mu ne dopustijo, da k doslej ustvarjenemu ne bi dodajal novega, z novim ustvarjalnim videnjem podoživetega: ciklus, ki nastaja zadnja leta je po svoji izpovedni moči prav tako globoko prepričljiv, sugestiven, poln ustvarjalne strasti, nabit z nenavadnim, mističnim ter domišljijskim, poln metamorfoz in simbolov, ki jih prepoznavamo že v preteklih ciklih, toda hkrati pa je, po formalni plati, po likovnem rokopisu, ki je seveda prepoznavno avtorski, veliko bolj umirjen, dovršen, prečiščen. Ponotranjen in nagovarjajoč. Še vedno odprt vsemu novemu in drugačnemu, tudi iščoč, spontan in iracionalen, pa vendarle globoko predan tisti notranji potrebi, ki ga žene v ustvarjalna iskanja vse od tistega dne, ko je njegova ranjena in boleča duša iskala izhod. Poti. Se oprijemala upanja in vere: sprva je roka samodejno risala po zidovih, ki so ga dan za dnem, noč za nočjo ločevali od življenja, kasneje vse bolj po papirju in platnu, se lotevala neznanih materialov, tehnik in hlastala, hlastala ...

Ko je v šestdesetih letih Jože Horvat Jaki vstopil v slovensko likovno umetnost, je vzbudil zanimanje s svojo divjo barvitostjo, z eruptivno, primarno in povsem spontano potezo, z arhetipskimi podzavestnimi in fantastičnimi figurami. Z veliko produkcijo, ki je razširjala tehnike in zvrsti. Rodil se je ustvarjalec, ki je fasciniral in hkrati priklical zgražanja, likovnik, ki je svoje podobe in zgodbe vizualiziral tako, da jim je bilo težko najti primerjav v sodobni likovni ustvarjalnosti. Odkrival je svetove, ki jih ni bilo tako lahko odkritosrčno razkriti, se jim pustiti ujeti, jih oživeti v specifičnem likovnem jeziku. V jeziku, ki ga je Jože Horvat Jaki s trdim in vztrajnim delom sam razvil in oblikoval. Njegove čudežne roke so kot uročene prenašale misli in čustva, se odzivale vulkanskemu izbruhu idej, ki so ob vsakem novem delu našle nov zagon, izvabile še bolj nenavadne oblike predmetom in formam materialnega sveta, ujele nedefinirane privide, izoblikovale zgodbo, ki v sebi nosi nešteto zgodb: mitološke, pravljične, zgodovinske, etnološke, erotične in življenjske zgodbe so v značilni konturi in v neortodoksnih barvnih nasprotjih prekrile slikovno ploskev, nabito z detajli in nenavadno videnimi in podoživetimi figurami, kot bi ustvarjalca gnal strah pred "praznim prostorom" in kot bi ga gnal strah pred samim seboj, pred svojimi nekontroliranimi vulkaničnimi zapisi.

Tudi dandanes ga žene močna notranja sila, tisto nikoli izpeto slo, ki nagovarja roke, da udejanjajo sanjske vizije, strahove nočnih mor, v podzavest zapisane vtise in spoznanja, globoko potlačeno jezo in gnev, trpljenje, bolečino, pa tudi tisto milino in dobroto, tudi ljubezen in občutje za lepoto, ki jih travmatična bivanjska izkušnja ni mogla zatreti. V desetletjih garanja, ki so zverzirala roko kot tudi usmerila misli, so nastajali številni cikli, ki kažejo zelo širok spekter ustvarjalčevih zanimanj: čipkasti gradovi in demoni, živalska bitja nenavadnih oblik, pravljične pošasti, prepoznavne polživali-polljudje, heroji junaških pesmi, nenavadni prepleti človeških udov, teles, obrazov, transformirani obrisi živalskih in rastlinskih form. Fantastični obrisi stalaktitov, stalagnitov. Oblike in ikonografija, ki so jo poznale stare kulture. Tudi ječarji, krvniki, sodniki in žrtve so Jakijev pogost motiv. Sprva v risbi, ki je vsa desetletja nosilna in najbolj zgovorna, s katero neposredno izraža svoj navdih, svoj prvinski nagon, s tankostjo, ostrino in preciznostjo svoj veliki risarski dar; nato v grafiki, ko osvoji jedkanico, gravuro, litografijo in se zazre v črno belo kontrastnost in vnese gibanje, vrtenje v črnem neprostoru ter ustvari zanimive ornamentalne vzorce, izriše slikovno povrhnjico, preprede ozadja in naglaša akcente. Loteva se keramike, celostne opreme prostorov, arhitekturne poslikave, dekorativnih in uporabnih predmetov. V tapiserijah izkristalizira svoj likovni jezik, se barvno izpoveduje v slikarskih tehnikah, kjer spretno izrablja učinke voska in daje poleta čistim, divjim barvam. Svojevrstna tehnika in nenavadna barvna skala sta izrazila obilje form, znakov, prepletov.

V nasičenem preobilju elementov in v barvnih intervencijah, ki so velikokrat barvno močne, kontrastne, divje, včasih pa tudi ubrane na en, prevladujoč ton, izstopita Jakijeva erupcija in vehemenca. Njegova spontanost. Če je njegov najmočnejši adut originalna risba, je njegova moč grebenka, ki jo ustvarja z voskom na papir, kjer iz nanošenih barv lahko izvabi sanjskost, odmaknjenost. Vtis privida. Tako vrsto let nastajajo številna dela, številni cikli, med njimi "Kraljestva smrti", "Pariški cikel", "Ameriški cikel", "Ples maskiranih", "Pisma na smrt obsojenih", ki ga je v celoti prodal v Ameriko, nepozabne "Maske", cikel "Bes", cikel "Eros" ... in mnoga dela različnih tehnik, ki jih najdemo po vsem svetu. V zadnjih letih pa nastajajo dela, kjer v imaginarna videnja slikar z veliko mero notranjega ravnovesja in harmonije vnaša črno konturo, prepoznavno risbo, kjer še vedno slikovno polje nasiča s predmeti in figurami, s številnimi metamorfozami, kjer med najbolj prepoznavnimi simboli še vedno lahko , tako kot v preteklosti, razberemo križ, oko, ptico, konja ... Predvsem pa človeško figuro, ki v prečiščenih linijah dominira na slikovnem polju in pripoveduje o umetnikovem zavestnem in podzavestnem zaznavanju, o njegovih sanjah in resničnostih, o minevanju in o obstoju, o preteklosti in o prihodnosti.

Tudi najnovejša dela, "Materinstvo", "Ranjena ptica", "Klečeča", "Porušeno mesto", "Spomenik kamnu" ..., ki jih ne datira, ki bi jih kot vselej rad v nedogled spreminjal, jim kaj dodajal, odvzemal, nadgrajeval, so odsev njegove občutljive notranjosti, ki se navzven kaže kot vulkaničen izbruh, kot erupcija, je pa predvsem nežna in lirična, polna mistike in sanj. Polna ustvarjalne energije.

Na vrh

prof. dr. Milček Komelj, 2004

Umetnost Jožeta Horvata - Jakija je v slovenskem slikarstvu nadvse poseben in celo eksotičen pojav. Ves slikarjev ustvarjalni proces je kot nekakšno impulzivno vzkipevanje podob, ki se v svojih značilnih ritmih razpredajo in stapljajo v privide ter učinkujejo sugestivno s svojim zamahom in zamolklo barvno ubranostjo ali vse večjem in intenzivnejšem žarenju. Znotraj njihovih plamtečih ritmov pa oko razbira skrivnostne prizore nenehnega dogajanja, kot bi se človek skoznje zazrl v drobovje človeške in zemeljske podzavesti.

Ta podzavest ali zakladnica Jakijeve podobotvornosti pa ni - četudi po osebnem rokopisu na prvi mah prepoznavna - samo individualna, marveč je izrazito kolektivna. Zdi se namreč, kot bi iz slikarja vrelo podobotvorje človeške preteklosti in še neznanih časov in dežel, a vendar porojeno v izrecno umetnikovi notranjosti in usklajeno z njegovim hlastnim pogledom, ki nenasitno usmerja ustvarjalno roko v nebrzdan plameneč ritem. Vse na teh podobah je čutno otipljivo, prežeto z ustvarjalnim erosom, a tudi hladno sijoče kot emajl, pa je vendar tudi čudno odmaknjeno, izvirajoče iz svetov, ki so tuji in zelo daleč, utripajoči za sedmerimi prosojnimi tančicami, a lahko tudi zelo blizu, saj so domači človeškim predstavam, ki jih poznamo iz sanj in sanjarjenj, strahov in hrepenenj, iz pravljic, zgodovine, narave, umetnosti in pisane svetovne folklore, pa tudi iz krute sedanjosti in neobetavne prihodnosti, kjer v pračloveški skritosti prežijo vselej nova barbarstva, bojevanja in grozodejstva. O tem tudi danes posebno aktualnem angažiranem vidiku njegove ustvarjalnosti pa je že pisatelj Tone Svetina napisal, da "Jaki skuša izraziti človeka, ki danes sega z roko gorile po ognju zvezd".

Z Jakijevo likovno pisavo, ki je zlasti v risbah in zgodnjih slikah miniaturistično minuciozna, a v celoti izgovorjena z intenzivnim zamahom, so stkane arabeskne silhuete pošasti, katerih tkivo je izcizelirano iz neštetih usklajenih linij, a vendar učinkujejo s svojo arhaično gmoto docela prvinsko, kot prapošasti iz barbarskih mitičnih dežel ali v preproge razvrščene podobe orientalskih zmajev, ki so se razgrnili v elegantno usklajenost črno-belih tapiserij. V zgodnjih slikah so se tkiva zgostila v prvinsko monumentalna obličja, v katerih slutimo starodavne kralje in kraljice ter svetnike, togo negibne, samotne in neme, a z rotečimi pogledi, v katere je zatopljen pogled daljne zgodovine kot na starodavnih umetninah, ne da bi jih umetnik namerno postaral s patino, marveč je videti njegova prvinska domišljija taka, da se brez ostanka sklada z ustvarjalnimi pogledi anonimnih srednjeveških mojstrov. Kralji in kraljice pripadajo zgodovini in deželi balad, v katerih živita krutost in skrivnostnost, ob njih pa se prikazujejo tudi nerazvozljivi prizori, ki jih najlaže dojamemo kot pozabljene mitske zgodbe. Njihovo daljavo nam v vse bolj dinamičnih zamahih prinašajo v neposredno bližino umetnikove čarobne uklete ladje s slikovitimi jambori, razcefrane iz prividov, v številnih risbah in slikah pa se usmerjajo nanizani ritmi in gostijo tkiva v obraze in postave rogatih velikanov in strahov, v katerih utripajo življenja še neštetih drugih prividov.

Tako je videti, kot bi umetnik dojemal dinamiko življenja v njegovi vpetosti v večno skrivnost, ki jo uteleša in ji daje vidno podobo neznana domišljija, s katero se stvariteljsko izživlja. Zato se umetnik lahko čuti močnega - je odtod prevzel k priimku Horvat vzdevek Jaki, ki mu ga je nadel hrvaški pesnik Slavko Mihalić? - , a vendar nebogljeno prepuščenega ustvarjalni gnanosti, ki jo je težko nadzirati in ji ugledati pravi smisel, in je v srcu zato morda do svojega dela, za katero ne ve, od kod prihaja, tudi strahospoštljivo plah. Prav zaradi tako impulzivnega nastajanja pa so take njegove slike samoumevna podoba avtorjeve obsesije, ki jo vidimo kot pravo gnanost za "bruhanjem" podob. Tak izraz (že Zoran Kržišnik, ki je o slikarju največ in odlično pisal, je Jakija označil za bruhajočega vulkaničnega ustvarjalca) pa sodi v žargonsko (samo)označevanje tistih ustvarjalcev, ki jim je delo strast in užitek in zato ne brez razloga vse ustvarjeno opisujejo glede na "užitnost" z okusi ali priokusi, njegov pravi učinek pa se nas lahko prvi hip dotakne kot bolečina v drobovju ali nelagoden udarec v oko. V konstitucije "izbruhanih" organizmov pa umetnik v risbah, grafikah in slikah linearno vrisuje pajčevinasto tkivo črtovja in čipkastih detajlov. Ob zanj najznačilnejših tako imenovanih "grebenkah", v katerih vrisuje v voščeno barvo linije z iglo, pa bi lahko pomislili, da je v njihovem prijemu ohranjen spomin na umetnikov likovni začetek. Ko se je Jaki tik po vojni nedolžen znašel v ječi, je svojo stisko prvič izrazil tako, da je pričel v jetniške zidove vrisovati podobe z nohti, ko si jih je izrabil, pa še z žebljem.

Osnovna Jakijeva forma je v temelju gibljivo organski in plameneč zamah, potopljen v barvno plazmo, in vsa njena ritmična struktura je enako dinamizirana. Dinamično-ritmična logika teh plamenenj vse elemente in smeri na slikah povezuje v gibljive celote, ki jih zamejuje slikovito razjeden fantazijski ali aluziven obris, enako življenje pa je v slehernem elementu in detajlu tega tkiva. Take plamenaste oblike vihrajo kot perjanice in konjenice ali se oglašajo kot razigrani skrivnostni petelini, a tudi prazgodovinski sorodniki vseh mogočih prvobitnih, pa vendar značilno Jakijevih pošasti, stkanih iz elementov domišljije kot pri Arcimboldu; v njihovi nerazpoznavni goščavi pa se čuječno prižigajo očesa, kar še poudarja njihovo živost oziroma antropomorfnost in zoomorfnost. Bistvo tako izoblikovanih podob temelji na večnem preoblikovanju ali metamorfozi in umetnik, ki ga je notranji glas poklical, da izpolnjuje to sizifovsko nalogo, že pol stoletja enako vehementno slika, kot bi bil zapleten v neustavljivo življenjsko igro, ki mu je ostala le še kot eksistencialna (bolj kot eksistenčna) zaveza, s katero si od neznanega demona v sebi odkupuje življenjsko znosnost, nerazdružljivo povezano z ustvarjalno srečo.

Tako je Jaki ustvaril po obsegu nepregleden in močan opus, ki se vedno znova preraja, ne da bi se v jedru spreminjal ali dograjeval in ne da bi umetnik slike kakorkoli postopoma študijsko komponiral, ker so mu njegove primarne podobe v osnovi dane že od vsega začetka, kot prava videnja. Tako nastajajo nereflektirano in spontano, a zato z veliko predanostjo in neizmerno hlastnostjo in avtentičnostjo, ki mu daje popolno izrazitost. V njih pa odkrivamo ali slutimo neznana sporočila človeštva, sledi časov in duhove iz zakladnice prividov, o katerih umetnik najbrž ne ve ničesar določnega - ali pač? - , a je prav zato lahko tako prepričljiv.

Samo zato, ker je umetnik, ki je pričel slikati kot samouk, nastopil v času razcveta in podpiranja tako imenovane naivne umetnosti, se je njegovo ime vpisalo v zgodovinski spomin ali vsaj v zavest sodobnikov v znamenju razmerja do tega nekoč popularnega pojava, saj so ga sprejeli med samorastnike in prepoznali med njihovimi svetovnimi prvaki. Pojav je pozneje prešel iz mode in se izkazal kot preveč forsiran, vendar so sicer zelo redki resnični talenti ne glede na to kot umetniki obstali, zato je samoumevno, da jih gledamo in ocenjujemo v kontekstu vseh drugih ustvarjalcev, kajti za umetnika se ni mogoče izšolati, tako kot se ni mogoče priučiti dojemljivosti za umetnost.

In Jaki v tem kontekstu izstopa s svojo sugestivno prepričljivostjo, ki resničnost preobraža v fantastiko in v fantastiki odkriva pod površjem in pod plastmi sedanjosti skrito trajnejšo, a venomer izmuzljivo in prerajajočo se resničnost, ki razkriva gibala sveta v neprestani dinamiki sanj in strahov. Ta impulzivna primarnost pa je prav toliko kot za zgodovino ali teorijo umetnosti vznemirljiva za psihologijo ustvarjalnosti, ki bi se lahko ob njej spraševala, od kod take (pra)podobe sploh prihajajo in kaj pomenijo, ker navkljub očitni ustvarjalni naglici nikakor niso videti le plod naključja in njegovih variacij ali zgolj praznega hotenja in ritmičnega likovnega usklajevanja ter torej niso niti poljubne niti ne dekorativne, marveč nosijo v sebi prvinske predstave, ki so v temeljnem vzorcu, prerajajočem se v neštetih oblikah, porojene iz ustvarjalne sle jasnega notranjega pogleda - nikakor ne iz preprostosti naivca, marveč kvečjemu iz prvinske predanosti izjemno občutljivega človeka, ki zmore vtkati v tkivo svojih podob pošastne prvine osnovnih človeških vzgibov, za kakršne se marsikak likovno izurjen, a po prvinskem izrazu stremeč ustvarjalec zaman trudi. Jakiju pa je dano, da preprosto najde, kar številni med svojim študijem vztrajno in po korakih samo iščejo. V njem lahko gledamo celo nekakšen pri nas docela izjemen umetniški medij, ki so se mu čopiča s svojimi kremplji oprijeli vsi človeški demoni, in slikarjeva naivnost je samo v tem, da se jim je samodejno prepustil in so se mu zato na slikah neukrotljivo razrasli v pravi bestiarij. Pri tem pa zna vzpostaviti do sebe tudi kritično distanco, kar vsaj z naslovom značilno kaže delo Jaz primitivec.

Ob vsem tem se nam poraja vprašanje, ali ni tudi Jaki eden od tistih, ki so se rodili ali prerodili - tako kot France Mihelič - v prekmurskih panonskih krajih iz neuničljivih poganjkov mitične zgodovine, v kateri oživljajo srednjeveška katedralna mesta, kurenti in Kerempuhi (njegove prvinske risbe so bile zazvenele kot značilna likovna spremljava Krleževih Balad Petrice Kerempuha), zmaji in kraljice, s poganskim mahom preraščeni svetniki s slik na steklo ali ikon, starodavna križanja in legende, srednjeveška mesta z letečimi zavetniki okrog katedralnih stolpov, velikani, čudežne rože, bitke in ljubezni. Vse to pri Jakiju cveti v bujnem pragozdu, ki je kot vrt na izsanjani preprogi življenjskega nemira in večnega prerajanja, v katerem se prebujajo aluzije na primerne geste in človeška stanja, muke in strasti, ter še zlasti tisti neuničljivi demoni, ki vnašajo v Jakijeve podobe tudi prebliske eksistencialnega napona, vpete med izročilo trpeče in v pravljični praspomin potopljene zgodovine in med svobodo na novo prebujene neomajno bujne domišljije, ki ni ilustratorka domislic, ampak zajema iz gomazečih podob človeške notranjosti, s katerimi se lahko rešujemo pred norostjo, če jih ustvarjalno prikličemo na plan in se zavemo njihove moči. (Predvsem v tej predstavni razsežnosti in ne toliko v študijskih povezavah pa so utemeljene tudi morebitne in občasne slikarjeve aluzije na moderne slikarske mojstre, iz gibke secesije porojene ekspresioniste z njihovimi očesi in na muzikalne usklajevalce dramatičnih razmerij, kakršen je bil v svojih podobno filigranskih in fantastično slikovitih prvinskih risbah tudi skrivnostni Marij Kogoj, ali na mitičnega Preglja in Picassa, še najbolj pa na nadrealista Maxa Ernsta.)

Take Jakijeve podobe se dvigajo na plan, kot bi jih porajal večni salamandrov ogenj, ki vije svoje plamene v vedno novih arabesknih oblikah iz vulkanskega žrela nadvse skrivnostnega ustvarjalnega ognježerca, medtem ko ta v svoji nazarenski nazarski samoti, kjer še vedno živi duh baročnih romarjev, besni s svojo ritualno plesno gesto, tke imaterialne vzorce svojih nenehnih prividov, prosojnih kot meduza in ob barviti godbi mitičnih piščali z glavnikom svojih ritmov nežno češe vpraskane pramene svojih risarskih potez kakor kodre svilnatih vilinskih las. To pa počne tako ekstatično predano in ob vsej ognjevitosti tudi nežno, kakor bi se zavedal, da je v tkivu njegovih ritmov vsaka črta tudi struna in da plameneči zven sleherne izmed teh potez povezuje njegovo raztrganost v vedno novo energično celoto, v nasičeno dinamiko vedno novih fantastičnih postav ali obrazov in prividov, v katerih vidimo nemo govorico tragične človeške zgodovine in zamaskirana znamenja lastnih skrivnosti.

Na vrh