Kulturne znamenitosti

Grad Vrbovec v Nazarjah (umetnostni spomenik)

Grad Vrbovec stoji na sotočju reke Drete in Savinje v Nazarjah. V listinah ga najdemo z nemškim imenom Altenburg, slovensko ime Vrbovec pa je star slovenski izraz, ki pomeni "v vrbovju", ki je poraščalo bregove reke Drete.

Prvotni grad, pozidan na skalni kopi sredi kompleksa, je nastal vsaj v prvi polovici 12. stoletja, današnjo obliko pa naj bi dobil okoli leta 1480. Med lastniki gradu se omenjajo oglejski patriarh, Vovbržani, grofje Celjski in Habsburžani, dokler ga leta 1615 ne kupi ljubljanska škofija in obdrži v svoji režiji vse do druge svetovne vojne. Med vojno je bila v gradu okupatorjeva postojanka, zato so ga leta 1944 partizani zažgali. Po koncu vojne so grad le delno obnovili, pred propadom pa ga je rešilo Gozdno gospodarstvo Nazarje, ki se je v letih 1988-1992 odločilo za popolno obnovo.

Grad Vrbovec je dobil ime po vrbovju, ki je raslo ob sotočju Drete in Savinje

Prvotno je grad služil kot sedež uprave oglejskih posesti, potem je nudil bivališče raznim fevdalnim družinam, nekaj časa pa je bil sedež oblastnih organov. Že pred prvo svetovno vojno je bil v gradu del uprave škofijskega posestva, ki se je kasneje postopoma širila. V tridesetih letih 20. stoletja je v gradu deloval tudi delavski konzum in nekaj časa tudi delavska hranilnica.

Danes so v gradu upravni prostori Občine Nazarje, številna zasebna podjetja, gozdarske institucije tega območja, poročna dvorana, gostišče in muzej gozdarstva in lesarstva.

Muzej Vrbovec - Muzej gozdarstva in lesarstva

Septembra 2001 je bil v gradu Vrbovec odprt Muzej gozdarstva in lesarstva, edini te vrste v Sloveniji. Muzej Vrbovec se ukvarja z zaščito, varovanjem in prezentacijo premične kulturne dediščine gozdarstva in lesarstva na območju Zgornje Savinjske doline. Vsebine črpa zlasti iz življenja preprostih ljudi: olcarjev, furmanov, žagarjev in splavarjev, katerim je les, v prometno zaprti in pretežno gozdnati pokrajini, predstavljal edini vir zaslužka.

V muzeju Vrbovec je na ogled bogata dediščina zgornjesavinjskega gozdarstva in lesarstva

Samostanska knjižnica v frančiškanskem samostanu Nazarje

V samostanu je bila leta 1752 ustanovljena tudi knjižnica, ki pa je bila med drugo svetovno vojno, leta 1944, skupaj s samostanom precej poškodovana. Ob tem je bil uničen dobršen del dragocenih knjig, ostale pa so bile več desetletij neustrezno hranjene. Nekaj knjig se je ohranilo in so dobile mesto v prenovljeni samostanski knjižnici v vzhodnem delu samostana.

Knjižnica se ponaša z nekaterimi redkimi eksponati: rokopisi na pergamentu iz 11. in 12. stoletja, prevodom evangelijev Primoža Trubarja iz leta 1557 in dvema Dalmatinovima Biblijama iz leta 1584. Zbirka je odprta za javnost.

Frančiškanska knjižnica v Nazarjah se ponaša z Dalmatinovima Biblijama iz leta 1584
(foto: Matevž Lenarčič)

Brčunov mlin

Stoji ob potoku Voložnica v Rovtu pod Menino in je edini ohranjeni mlin ob omenjenem potoku, kjer je še v prvi polovici 20. stoletja delovalo 13 mlinov. Dostop je mogoč z Brčunove domačije ali ceste Lipa - Rovt pod Menino. Zaradi starosti in stopnje ohranjenosti, predvsem pa bogate opreme, ki omogoča rekonstrukcijo, predstavlja pomembno etnološko - kulturno dediščino.

Brčunov mlin zaradi svoje starosti in ohranjenosti predstavlja pomemben del kulturne dediščine

Tominškova kašča

Tominškova kašča v Rovtu pod Menino predstavlja z letnico 1686, vrezano v vhodna vrata, eno najstarejših ohranjenih kašč na Slovenskem. Lesen del je izdelan iz tesanih brun, ki se v vogalih povezujejo z utorom imenovanim "lastovičji rep", v nadstropju celo z dvojnim lastovičjim repom. Ohranjene so tudi lesene skrinje in nekaj drobnega inventarja.

Cerkev sv. Gervazija in Protazija v Rovtu pod Menino

Cerkev iz začetka 16. stol. se prvič omenja l. 1631 in je edina v Sloveniji posvečena navedenima svetnikoma. Cesar Jožef II. jo je eksekriral, vendar je bila po obnovi leta 1868 ponovno posvečena. Do leta 1788 je veljala za podružnično cerkev Gornjega Grada, poslej pa sv. Martina ob Dreti. Do nedavnega je bila cerkev nevzdrževana in v slabem stanju, nato pa so bila izvedena obnovitvena in restavratorska dela.

Cerkev sv. Gervazija in Protazija v Rovtu pod Menino je edina v Sloveniji posvečena omenjenima svetnikoma

Frančiškanski samostan in župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah

Frančiškanski samostan leži na griču ob sotočju Savinje in Drete, ki ga je leta 1623 grof Sigismund podaril škofu Tomažu Hrenu. Samostan so pričeli graditi leta 1635 bratje frančiškani, ki so prišli iz Bosne v času turške okupacije. Prvotno je na tem mestu stala leta 1625 zgrajena loretska kapela. Sedanjo cerkev pa so dogradili leta 1661 in obdaja loretsko kapelo. Cerkev je tipično renesančna stavba, z baročno opremljeno notranjostjo.

Med letoma 1747 in 1763 je cerkev dobila novo opravo, ki je v precejšnji meri še ohranjena. Menzo oltarja sv. Frančiška Asiškega je naredil Francesco Robba leta 1750, osrednjo oltarno sliko, ki se trenutno hrani v samostanskem hodniku, je naslikal slikar Fortunat Bergant leta 1765, sliko v atiki pa Valentin Metzinger. Slednji je naslikal oljne podobe še v ostalih oltarjih, v kapelah, z izjemo osrednje slike sv. Florijana, ki jo je leta 1828 naslikal Janez Potočnik. Glavni oltar v cerkvi in v lovretanski kapeli sta delo Janeza Vurnika iz leta 1885 in 1897. Leta 1747 so zgradili kamnite romarske stopnice (193 stopnic), ob njih pa štiri romarske kapelice.

Frančiškanski samostan v Nazarjah je bil od konca 17. do začetka 19. stoletja znan tudi po svoji hišni lekarni

Samostan je bil znan tudi po svoji hišni lekarni, ki naj bi pričela delovati že pred letom 1695. V samostanu je bila leta 1752 ustanovljena tudi knjižnica, ki pa je bila med drugo svetovno vojno leta 1944 precej poškodovana. Nekaj knjig se je ohranilo in so dobile mesto v prenovljeni samostanski knjižnici.

V letih od 1786 do 1941 so se bratje frančiškani v njihovi ljudski šoli ukvarjali tudi z vzgojo in poučevanjem mladine. Od leta 1982 do leta 2000 so v samostanu delovale redovne sestre frančiškanke brezmadežnega spočetja.

Samostan sester klaris v Nazarjah

Ob cerkvi Marijinega oznanjenja in frančiškanskem samostanu stoji samostan drugega Frančiškovega reda, reda ubogih sester svete Klare, sester klaris. V njem trenutno živi štirinajst sester. Ustanoviteljica reda sester klaris je sv. Klara Asiška, ki je živela v letih 1193-1253. Cesar Jožef II. je z odlokom leta 1782 razpustil vse samostane klaris. V Nazarje so se sestre klarise po skoraj dvestoletni odsotnosti vrnile leta 1978 in so v letu 2003 praznovale 25-letnico vrnitve.

Sestre klarise živijo v samostanu tik ob cerkvi Marijinega oznanjenja

P. c. Device Marije v Kokarjah

Kraj in kapela se prvič omenjata leta 1340. Pozneje se kraj imenuje kar Pri kapeli in šele leta 1460 se pojavi ime Kokarje. Cerkev je od vsega začetka romarska. Prvi veliki shod je omenjen leta 1460, ko je opat Kašpar sredi zime pripeljal procesijo iz Gornjega Grada in bil uslišan. Tisto leto je bila namreč zelo huda zima, zaradi mraza je poginjala živina in umirali so ljudje. Kmalu po shodu se je otoplilo. V spomin na to je še danes shod vsake postne kvatre v Kokarjah.

Cerkev Device Marije v Kokarjah še vedno privablja romarje od blizu in daleč

Prvotno je bila postavljena Marijina cerkev, južno od nje pa kapela sv. Ane. V 19. stoletju je dobila cerkev današnjo podobo. Na oltarju sv. Jožefa sta tudi kipa bratov sv. Cirila in Metoda, kar kaže na takratno narodno zavest vernikov tega okoliša. V cerkvi so freske Jakoba Brolla iz leta 1887.

P. c. sv. Katarine na Gorici pri Lačji vasi

Vse kaže, da so cerkev postavili leta 1614 in jo je posvetil škof Hren. Prvič se omenja leta 1631. Tedaj ni imela zakristije, kapele in zvonika, na strehi je bil le majhen stolpič. Zvonik, postavljen v 18. stoletju, je bil povišan za zvonovnico v prvi polovici 19. stoletja. Ladja in gotski prezbiterij sta bila na novo obokana šele leta 1898. Prezbiterij je leta 1899 poslikal Ivan Fantoni. Vse tri oltarje je leta 1877 izdelal Andrej Cesar. Cerkev je še vedno rečiška podružnica.

Ž. c. sv. Martina v Šmartnem ob Dreti

Kraj in cerkev se prvič omenjata leta 1426. V drugi polovici 17. stoletja so predzidali zvonik in ga povišali leta 1798. K ladji, ki so jo dvignili in obokali leta 1728, so prizidali severno kapelo, leta 1802 pa še južno. Večje prezidave leta 1858 so cerkve dale sedanjo podobo. Dekorativno poslikavo notranjščine, Dunajčana Jozefa Edgarja Kleinerta iz leta 1926, je leta 1984 obnovil David Plešnik. Vsi trije oltarji so narejeni okoli leta 1900. V zvoniku visi zvon iz 15. stoletja.

P. c. sv. Jošta v Rovtu pod Menino

Cerkev je prvič omenjena v gornjegrajskem urbarju leta 1426. Gotska cerkev, postavljena v prvi polovici 15. stoletja, ima skoraj v celoti ohranjeno prvotno podobo. Takrat so pozidali zvonik, ravno krito ladjo in križnorebrasto obokan prezbiterij. Ladjo so v drugi polovici 15. stoletja zvezdasto obokali. Od starejše oprave je ostal gotski krilni oltarček iz okoli leta 1380 s prizori iz legende o sv. Otiliji. Reliefa sv. Doroteje in sv. Ane Samotretje na prižnici sta iz začetka 16. stoletja.

Cerkev sv. Jošta v Rovtu pod Menino je ohranila svojo prvotno podobo

Leta 1840 so v cerkvi postavili kor in ga na novo poslikali. Hkrati so se odločili za poslikavo vse cerkve, pri čemer so uničili nekaj srednjeveških fresk, nekaj pa so jih prebelili. Prostor za cerkvijo je vsekan v hrib, zato je severna stena do polovice svoje višine v zemlji.

Spomeniki NOB

• spomenik NOB v Nazarjah
• spomenik NOB v Šmartnem ob Dreti
• spomenik NOB na Čreti (pri sv. Katarini, nad Jegovnikom, Šentjoški vrh)
• spomenik NOB Poljana